V slovo članici Društvo MSBZT Nova Gorica Jožici Trošt



Po zahrbtni bolezni smo se julija meseca poslovili od naše kolegice višje medicinske sestre Jožefe Trošt – Jožica.


V mali vasici Magozd pod mogočnim Krnom se je junija leta 1936 v že številčno skromno in ljubečo družino, kateri so bile njihove vrednote delavnost, skrb do sočloveka, narave, živali… rodila Jožica.


Po končani osnovni šoli je kljub težkim povojnim razmeram in izgubi očeta nadaljevala šolanje na gimnaziji v Idriji. Prav zaradi pridobljenih vrednot v rani mladosti in notranjem vzgibu se je odločila za študij na višji medicinski šoli v Ljubljani, kjer je študij tudi uspešno zaključila.


Njena prva zaposlitev je bila v Zdravstvenem domu Tolmin kot patronažna sestra. Orala je ledino, ko je bolnike, porodnice in otroke okoliških vasi obiskovala v vsakem vremenu na mopedu. Nikoli ji ni bilo težko deliti nasvetov, jih poučevati tako njih same kot svojce. Tudi za sosede in mimoidoče, ki so jo zaprosili pomoč in nasvet si je vedno vzela čas.


Ljubezen in osnovanje svoje družine jo je pripeljala v Šempeter pri Gorici. Tukaj je sprejela novo službo v bolnišnici dr. Franca Derganca, na kirurškem oddelku. Željna novih izkušenj je hitro osvojila vsa znanja, katera je delo za uspeh zahtevalo od nje (sterilizacija, razkuževanje, prekuhavanje in priprava materiala). Zaradi potreb zdravljenja očesnih bolezni in poškodb na Goriškem je bil ustanovljen Očesni oddelek (v leseni baraki) ob parku. Delovna, zanesljiva in marljiva sestra Jožica je bila s strani vodstva bolnišnice imenovana za glavno sestro tega oddelka, kjer je ostala vse do upokojitve. Ponovno je orala ledino, ko je bilo potrebno opremiti oddelek (inštrumenti, pohištvo, perilo…) in izobraziti tako same sebe kot kader, ki se je zaposloval. Po dograditvi nove stavbe se je oddelek preselil v obnovljene prostore stare stavbe, kjer je še dandanes.

Sestra Jožica bila je vsestranska. Delala je na oddelku, v ambulanti in kot inštrumentarka. Radi so jo imeli bolniki. Nikoli ji ni bilo težko ponuditi skodelico čaja, popraviti vzglavno blazino, jim stisniti roko, jim prisluhniti in z njim ali s svojci spregovoriti kakšno toplo besedo. Tudi za zaposlene je skrbela,. tako za njihovo izobraževanje in s tem pridobivanje novih znanj, kot dobro počutje in zadovoljstvo pri delu. Poseben posluh je imela predvsem do mladih mamic. Zagovarjala je oproščeno nočno službo do otrokove starosti treh let.


V zasluženi upokojitvi se je Jožica povsem posvetila svoji družini za katero prej ni imela veliko časa, predvsem pa vnukinjama. Uživala in sproščala se je v naravi. Velikokrat je odpotovala v rodni kraj, kjer je bila obdana z gorami, gozdovi, planinskim cvetjem ter občudovala zelenomodro Sočo. Z veseljem se je udeleževala organiziranih pohodov in izletov Društva MSBZT Nova Gorica ter se vedno veselila srečanja in druženja s kolegicami širne primorske.


Jožica, tvoja pot življenja je bila zelo bogata. Veliko tega bogastva si nesebično delila med ljudi katere si poznala in so bili tebi dragi, drugi so ti bili sodelavci, sodelavke, prijatelji ali pa bežni znanci.


Zato se besede Simona Gregorčiča iz pesmi Življenje ni praznik podajo prav tebi, ki si naredila veliko več in se glasijo :


»Dolžan ni samo kar veleva mu stan,

kar more, to mož je storiti dolžan.«



Draga Jožica, hvala za tvoje neprecenljivo delo, ki si ga opravljala več kot s srcem in odprtimi rokami, ter vse, kar si podarila nam vsem.

Takih ljudi, kot si bila ti, Jožica ne pozabimo nikoli.


člani, članice Društva MSBZT Nova Gorica