Avtor prispevka: Nataša Premrl
Fotograf slik: osebni arhiv Nataša Premrl
Mateja, ko si 13. maja odšla iz nočne izmene, si prav gotovo nihče ni mislil, da bo to zadnjič.
Zjutraj si povemo raport, še malo poklepetamo o svojih problemih in težavah, ki nas vsakodnevno pestijo. Tokrat pa si le priznala, da si utrujena.
Začela si se boriti z vso močjo, vendar je bila bolezen močnejša.
Ves čas smo bili s teboj v mislih, dobrih željah in molitvah.
Sobotnega jutra, ko je sonce prikukalo izza tebi dragega Nanosa nas je vse presunil tvoj odhod.
Delo v Stari Gori si opravljala dobrih 34 let. Bila si urejena, točna, natančna. Ničesar nisi prepustila naključju. Tvoja življenjska energija in neizmerna toplina je v vsakem od nas prebudila tisto najboljše, kar premoremo.
Mateja, vedi, da si bila človek z veliko začetnico.
V svojem poklicnem delovanju si dosegla nivo, ki ga dosežejo le redki, saj si delala s srcem in vso predanostjo.
Svoje delo si opravljala odgovorno, profesionalno, z veliko mero spoštovanja do bolnika.
Imela si sposobnost »začutiti« človeka kot celoto. Znala si zaznati bolnikove telesne in duševne potrebe.
Tvoji nasveti obogateni z najlepšim nasmehom so naredili težke stvari lažje, tako za trpeče bolnike kot za sodelavce.
Nisi se posluževala uhojenih poti. Zbrano si poslušala navodila nadrejenih, potem pa si obravnavo bolnika priredila po svoje. Tvoje delo je bilo edinstveno, etično in odgovorno.
Dosledno si upoštevala pravilo nočnega miru, zato si si za hojo po oddelku nadela posebne »nočne copatke«, da nisi s koraki prebudila pacientov. V mislih še zaznavamo tvoje tihe korake, ki se ustavijo pri bolniku, ki potrebuje pomoč, stisk roke ali negovalno intervencijo.
Pogrešali bomo vonj po kavi, ki si jo skuhala po nočni izmeni in tvoj prisrčen nasmeh dobrodošlice, ko smo prihajali v službo.
Pogrešali bomo tvojo trdno voljo, tvojo odločno »bikovsko« borbenost in trmo, ko si zagovarjala dobrobit bolnika.
Tvoje roke so bile roke umetnika, ki niso prenehale, dokler niso dosegle kar si si zamislila.
Nisi pričakovala pohvale ali posebnih zaslug. Dovolj ti je bilo izboljšano stanje bolnika in njegovo zadovoljstvo.
Skromnost, razdajanje drugemu, nesebična pomoč vsakemu od nas te je naredila nenadomestljivo.
Mateja, hvaležni smo, da smo te poznali, da smo bili del tvojega življenja.
Hvaležni smo za tvoje neutrudno, občuteno petje na Starogorskih zabavah. Hvaležni smo za vse napisane misli, izvirne pesmi, ki si jih pisala na voščilnice za rojstne dneve, slovesih ob upokojitvah, druge odhode.
Nekoč si zapisala:
»Pravijo, da je smisel življenja na Zemlji, da pustiš svoj pečat. Pravijo, da si moraš življenje osmisliti.«
Tebi je uspelo. Tvoja dobra dela so kot niz drobnih kamenčkov, ki sestavljajo veličasten mozaik.
Tvoje življenje se nadaljuje v naših mislih in srcih.
Ni več vonja po svežem, nevpadljivem parfumu v garderobi. Prazen je tvoj prostor v sestrski sobi in na terasi. Ostaja boleča praznina.
Dan za dnem bo jutranja zarja osvetlila nebo,
misel nate nam bo orosila oko,
ker te ne bo,...
vse nas bo dan za dnem spominjalo nate,..
le misel, da si svetla zvezdica na nebu, lepi angel, ki nad nami bedi,
nam bo celila ranjeno srce,...
Sodelavci Oddelka za invalidno mladino in rehabilitacijo Stara Gora
Comments