top of page

Jesenski pohod po poti ljubezenske zgodbe Cvetje v jeseni

Sobota, 26.9.2020


Rada Skočir





Velika želja po ponovnem druženju po vseh zaporah in omejevanju stikov zaradi koronavirusa je bila neizmerna. Zakaj pa ne, če zmoremo biti ubogljivi in upoštevati navodila. Tako je prišla ideja za potovanje v Škofjo Loko in njeno okolico.

Dan našega potovanja nas je po večdnevnem deževju in prvi letošnji snežni odeji v visokogorju nagradil s suhim hladnim vremenom in sončnimi žarki, ki so se še vedno občasno skrivali za oblake.

Naš prvi cilj je bil Crngrob. Ogledali smo si cerkvico Marijinega oznanjenja, kjer smo prisluhnili razlagi nastanka in pomena čudovitih poslikav stropa ter drugih fresk, ohranjenemu rebru ajdovske deklice ter zgodbo odtisa podkve turškega vojskovodja.

Pot smo nadaljevali v Škofjo Loko, najbolj ohranjeno srednjeveško mesto v Sloveniji. Kapucinska knjižnica nam je omogočila vpogled v rokopis Škofjeloški pasijon iz leta 1721, ki je najstarejše v celoti ohranjeno slovensko dramsko besedilo in razstavo le tega z vsemi rekviziti. Knjižnica je zelo impresivna, saj v samem prostoru hranijo zgodovinske knjige s samo Dalmatinovo biblijo. Od tu smo se podali po poti pasijona preko Kapucinskega mostu mimo nunske cerkve in Uršulinskega samostana v staro jedro mesta. Še dandanes je slikovita razlika med mestnim trgom s primerno razkošno, protipožarno gradnjo objektov, kjer so živeli premožni ljudje in spodnjim trgom, ki je predstavljal domovanje revnejših in delavskih ljudi s svojimi delavnicami. Tu vidimo še Špitalski dom ali ubožnico z baročno cerkvico, kaščo za shranjevanje živeža in ostalega blaga, ki je prišlo v mesto. Sledil je vzpon na grad in ogled muzeja, ki nam je nazorno prikazal nekdanje vsakodnevno življenje ljudi in njihovo obrt ter razvoj Škofjeloškega področja. Videli smo tudi ohranjeno spalnico Ivana Tavčarja in Škoparjevo hišo iz Puštala, opremljeno po meri takratnega malega kmeta (črna kuhinja s posodo, bivalni prostor s kmečko zidano pečjo in drugo značilno opremo ). Po vsem razkošnem ogledu mesta nas je pot pripeljala do Tavčarjeve domačije – dvorca Visoko. Tu nas je z odlomkom iz Cvetja v jeseni sprejela in pozdravila »Meta«. Takrat smo spoznali, da imamo tudi v naših vrstah nadarjene igralce. Za nagrado smo vsi bili deležni še enega odlomka iz predstave »Janez in Meta«. Po tem prisrčnem sprejemu in ob poslušanju o življenju in delu Ivana Tavčarja smo si ogledali razstavo – »Visoška domačija pripoveduje«. Sprehodili in ogledali smo si tudi urejen park z veličastnim spomenikom in kapelico z grobnico, v katero je položen Ivan Tavčar.

Na vsej naši celodnevni poti skozi Vipavsko dolino pa vse do Poljanske nas je na lep in zanimiv način skozi zgodovino naseljevanja, življenja, vpliva in razvoja popeljala gospa Jasna Briški v organizaciji TA NOMAGO Nova Gorica. Hvala. Kljub maskam na obrazu smo se imeli zelo lepo.

Foto: Darja Černe

Foto: Rada Skočir

Foto: Darja Černe


Comments


©Avtorske pravice 2020: Vse pravice pridržane; Društvo MSBZT Nova Gorica

bottom of page