Velikonočni ponedeljek 2.4.2018
Avtor prispevka: Ksenija Krnel
Fotograf slik: Slavica Babič
Po dolgi, mrzli in deževni zimi je jutro na velikonočni ponedeljek obljubljalo sončen pomladni dan. Letošnji spomladanski pohod je ponovno uspešno načrtovala in organizirala Slavica Babič. Domiselno nas je odpeljala na Kras.
Lani je Živi muzej Krasa med Sežano, Lipico in slovensko – italijansko mejo prejel priznanje za najboljšo tematsko pot Slovenije. In res je zakladnica kraških pojavov z vrsto naravnih in kulturnih značilnosti klasičnega Krasa. Hodili smo ob kilometre dolgih suhih kamnitih zidovih, med kamnitimi osamelci-gobami, na katere so otroci znali splezati. Raziskovali smo male pastirske hiške, ki v sebi skrivajo zgodbe o življenju domačinov, ki so tu pasli živino, obdelovali kraška polja, pripravljali drva, v hiškah vedrili ob poletnih nevihtah in iskali zavetje pred mrzlo kraško burjo. Pomembno je ohranjati te spomine. Če vemo nekaj o preteklosti, vemo tudi nekaj o sebi, je nedavno zapisal Drago Jančar. Šli smo mimo lokev in kalov, vodnih dragocenosti v sicer suhi pokrajini. Ob razglednem robu ogromnega podora smo si odpočili ob malici iz nahrbtnika. Po kraških gmajnah so nas usmerjali kažipoti in table z opisom zanimivosti, ki smo jih srečevali ob poti, ki je lepo in zanimivo urejena. Narava se je prebujala v pomlad s cvetočim drenom, ki je prvo drevo ki spomladi cveti in zadnje, ki jeseni obrodi.
Hoja iz Sežane do Lipice ni bila naporna in je ob ženskem klepetanju in razposajenih otrocih, ki so nam delili čokoladna jajčka kar prehitro minila. V Lipici smo pričakovali pogled na ponosne lipicance, ki se pasejo in dirjajo za belimi ogradami, vendar smo uspeli videti le nekaj malih ponijev in ducat brejih kobil, ki so dremale na soncu. Vso žalost propadajočega turizma pa smo doživeli ob čakanju na kavo na sončni terasi hotela Maestozo, saj večina kave po eni uri niti ni dočakala.
Je bilo pa zato kosilo na turistični kmetiji pri Francinovih v Avberju toliko boljše. Ob lepo pogrnjenih mizah, dekoriranih s pirhi barvanimi v teranu in narcisah smo uživali domačo kuhinjo z nepogrešljivo joto in teranom, domačim kruhom, pečenko in praženim krompirjem.
Med vožnjo domov, ko je sonce že zahajalo za Sveto goro nad Novo Gorico, sem poslušala načrte za jesenski pohod na Matajur. Se že veselim!
Družba hvala! Bil je čudovit dan in se vidimo na Matajurju!